Končno mi je uspelo najti čas za tale vnos. Najprej sem čakal, čakal in se načakal, preden sem dobil v roke fotke in filmozne posnetke. Ko pa sem jih končno imel, pa nekako ni bilo časa, volje, da bi zadevo spisal, uredil in objavil. Sicer pa šlo je nekako takole:
Kot že rečeno smo bili precej napredna skupina, kot se lahko prebere tudi v prilogi Vikend iz dobrega tedna nazaj. Mimogrede – podal sem izjavo o tem kaj in kako se dogaja na šoli in nekaj mojih stališč glede robotike in robotov na splošno. Na koncu pa:
Seveda pa je kot vedno bilo materiala več, kot prostora.
Razumljivo in hvala Tini, da me je kontaktirala.
Pa se vrnimo k naši šoli robotike. Ko nam je uspelo usposobiti vodenje robota s tipkovnico preko bluetooth vmesnika in smo uspešno izvedli tekmovanje pobiranja žogic iz poligona, smo bili pripravljeni zagristi v naslednji izziv. Pripraviti robota, da bo optimalno – torej najhitreje in čimveč – pobral žogice ter jih odpeljal, odnesel, vrgel ven iz poligona. Vse avtomatsko, preko senzorja – kamere – in bluetooth vmesnika. Moram reči, da sva z Marekom pretežno lenarila ter se ukvarjala z vsem drugim, samo s kodo ne prvi dan. Drugi so medtem že izumili marsikaj. Tako so sicer bili v precejšnji prednosti, vendar nama je z malo truda uspelo do začetka tekmovanja na zadnji dan vse nadoknaditi in pobrati svojih 9 žogic v vsaki tekmi. Ni vedno vse v kodi, precej precej je tudi v sami zgradbi robota. Kolikor se ti da z njo pač ukvarjati. Sam raje programiram, kakor sestavljam kocke
Pravila tekmovanja, potek in pa rezultate si lahko ogledate na spodnjih fotkah.
Med drugim je tudi opaziti nekaj fotk iz fischertehnik zadev. Gre za pomanjšane proizvodne procese, ki so sprogramirani v različnih okoljih. Precej zanimiva pa je tudi cena. Okoli 3000 eur. Za komplet fischertehnik gradnikov in škatlico, ki vse skupaj poganja.
Na predzadnji dan je bilo tudi kar precej pestro. Odpravili smo se na celodnevno ekskurzijo v Velenje. Tu so nas z odprtimi rokami pričakali v Gorenju. Predstavili informacijsko infrastrukturo, potek proizvodnje in nenazadnje vse tudi v živo pokazali preko vodiča. Pohvalno. Mogoče še najbolj so nam bile všeč modre lučke, ki smo jih dobili v dar. Saj so nekaterim precej dobro služile pri spustu v dvigalu v globino Muzeja premogovništva Velenje. Dobrih 180m pod zemljo se nahaja zadeva. Ogled je precej zrežiran in naj bi obiskovalcu dal kar najboljši možen vtis o rudarskem življenju. Meni je bila najbolj všeč malica. Sicer pa pohvalno in precej zanimivo. Na koncu smo si še ogledali eno izmed treh jezer, ki so nastala zaradi rudarske dejavnosti in malo uživali v senci in miru. Nato smo se odpravili proti domu, najbolj zagrizeni pa so lahko šli v laboratorij nadgrajevat svoje robotke.
Cvetke:
Bodoči sošolec je sestavil robota, ki je hodil. Poleg tega tudi robot-katapult, ki je žogice metal v zrak. Nenazadnje največji spektakel pa je bil njegov robot – PATRIJA. Vse to in še več na fotkah, posnetki pa pridejo v naslednjih dneh